Glasba v preteklosti / Vilko Ukmar *

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. (ZA NAVADNO POŠTO, OZIROMA TISKOVINO). PLAČILO NA TRR,
OZIROMA PO DOGOVORU

DZS 1972,LEPO OHRANJENO
,POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE, ČE VZAMETE VSAJ TRI IN PLAČATE NA TRR JE POŠTNINA BREZPLAČNA

LOKV-V3

Podrobni podatki
Avtor – oseba Ukmar, Vilko, 1905-1991
Naslov Glasba v preteklosti / Vilko Ukmar
Vrsta gradiva knjiga
URL medijskega objekta neleposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1972
Založništvo in izdelava Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1972 (Ljubljana : Učne delavnice)
Fizični opis 241 str., [7] f. pril. : ilustr. ; 24 cm
Opombe Kazali
Predmetne oznake Glasba -- Zgodovina
Nekontrolirane predmetne oznake glasba / zgodovinski pregledi / terminološki slovarji
UDK 78(091)
781(038)=163.6
COBISS.SI-ID 7201025
Kdor se loti branja zadnje, nedokončane knjige skladatelja, publicista in profesorja Vilka Ukmarja, lahko ugotovi, da se vanjo stekajo številne teme, ideje in različna mnenja, ki jih je skladatelj nabral na svoji dolgi in bogati življenjski poti. Delo je pravi konglomerat različnih idejnih in življenjskih plasti. Avtor je spis izpopolnjeval še v zadnjih letih življenja ter vanj vključil tudi taka razmišljanja, ki ne sodijo strogo na glasbenoestetsko področje.
Ukmarjeva izvajanja niso prišla preprosto od nekod, temveč so se organsko vključevala v širši evropski miselni prostor, v katerem se je pokazala nujna potreba po estetskem razmišljanju, v njegovem primeru po glasbenoestetskih temeljih. Ukmar nam je kot eden redkih skušal ponuditi strokovno dodelana orodja za razumevanje glasbenega. Razmišljanje pa je ostalo nedokončano. Njegova pozornost in opazovanje filozofskih prvin sta sicer pomembna kazalca – opozarjata, da je potreboval širši filozofski okvir – ta je v pričujočem spisu tu in tam poudarjen. Zaradi skromnejše literature v slovenski glasbeni estetiki v medvojnem in povojnem obdobju – ne smemo pozabiti, da sta Stanko Vurnik in Marij Kogoj, najzanimivejša avtorja glasbenoestetskih misli pri nas v tem obdobju, kmalu utihnila – pa je Ukmarjev zadnji zapis toliko pomembnejši